Ustanoviteljica slovenske knjižnice slepih

knjižnica zdsss - 0001

Rodila se je 10. januarja 1882 v Kranju kot četrti otrok Francu Ksaverju in Viktoriji Skaberne, potem ko so prišli na svet že trije fantje. Franc Ksaver, gimnazijski profesor filozofije, in Viktorija sta bila izo­bražena mlada človeka, zato bi Minka lahko imela vedro otroštvo najmlajše v družini, kjer bi jo razvajali romantični oče in nadobudni bratje. Franc Ksaver je bil namreč znan po svoji zasanjanosti, kot ljubljenec svoje stare mame, bogate trgovke v Trebnjem, pa je užival različne prednosti. Ne samo, da je stara mati poskrbela za njegovo brezskrbno otroštvo v veliki Skabernetovi hiši v No­vem mestu (od koder izhajajo začetki tovarne Krka), ampak je tudi finan­cirala njegov študij filozofije na Dunaju. Užival je dunajsko družabno življenje in, poznan kot eleganten mladenič, zavlačeval študij tja čez poroko. Veseljaško življenje ga je drago stalo, umrl je star komaj 38 let, ko Minki še ni bilo dve leti.

Minkina mati Viktorija je bila stara 30 let, ko je ostala sama s štirimi otroki. Ljubljančanka, rojena Rudolf, doma s Šentjakobskega trga, hči rudarskega svetnika in raziskovalca kraških jam (znana je Rudolfova jama v Škocjanskih jamah), je bila izobraženo meščansko dekle, vendar brez lastnih dohodkov. Izobrazba in znanje sta bila ideala takratnega meščan­stva, zlasti v germanskem delu Evrope, zato je bila Viktorija odločena, da bo­do njeni otroci kljub skromnim sredstvom dosegli visoko izobrazbo.

Na prelomu iz 19. v 20. stoletje je bil študij na univerzi dostopen le moškim, izobrazba žensk pa se je zaključila z učiteljiščem. Medtem ko so njeni bratje študirali na Dunaju, je Minka ostala doma pri mami, po osnovni in meščanski šoli leta 1901 pa zaključila študij na ljubljanskem učiteljišču. Najstarejši sin Franc je prvi diplomiral kot pravnik na Dunaju in dve leti za tem še promoviral. Drugi sin Viktor je postal gradbeni inženir, najmlajši Pavel pa pravnik. Glede na takratne možnosti je Minka v primerjavi z brati dosegla povsem enakovreden uspeh. Vsi štirje so materi prinesli darilo, ki ji je toliko pomenilo.

Prav družinsko vzdušje je močno vplivalo na Minkine odločitve. Ko je končala učiteljišče, je bila stara 19 let. Po fotografijah sodeč je bila prikup­no mlado dekle, ki je namesto dote imelo poklic in verovanje v lastno spo­sobnost ter dolžnost do samostojnega preživljanja. Ob takšnih pogledih na svet in strogem materinem nadzorovanju se ženini niso ravno pre­rivali pred vrati. Sorodniki so pripovedovali, da se materi Viktoriji noben ženin ni zdel primeren.

Minka Skaberne je nekaj let učiteljevala po raznih ljubljanskih šolah ter si tako pridobila osnovno prakso in pogoje za poklicni izpit, ki ji je odprl pot do stalnega mesta v dekliškem učiteljišču. To mesto je dobila leta 1909, ko ji je bilo 27 let. Dve leti pozneje je opravila tečaj za pouk slepih na Dunaju. Kaj jo je vodilo na pot, ki je peljala v dosmrtno skrb in pomoč slepim, lahko le domnevamo.

Leta 1911, ko se je Minka odpravila na Dunaj na tečaj za pouk slepih, na Kranjskem še ni bilo organiziranih možnosti, kjer bi lahko uporabila svoje znanje. Slepi niso bili deležni nobene posebne podpore, zanesli so se lahko le nase in lastne družine.

A tudi na Kranjskem se je premikalo na bolje. Deželni šolski svet je postal zadolžen za pripravo učiteljskega kadra tudi za slepe. V tem času še nihče ni mislil na vojno, a ko je ta izbruhnila tri leta pozneje, je posta­la skrb za oslepele vojake aktualna. Minka Skaberne je tedaj delovala v društvu Dobrodelnost, v okviru katerega se je leta 1917 odpravila v Gradec v tamkajšnji zavod za slepe. To je bila zanjo prva priložnost, da bi lahko storila kaj konkretnega za slepe. Obiskala je oslepele slovenske vo­jake v tamkajšnjem zavodu za slepe in si ogledala, kako je bila organizira­na tamkajšnja Braillova knjižnica.

Po vrnitvi iz Gradca je imela javno predavanje o skrbi za slepe na učiteljišču v Ljubljani. Na tem predavanju je razvila zamisel o ustanovitvi Braillove knjižnice v Ljubljani na podlagi prepisovanja knjig v točkopis, kar bi bilo mogoče storiti s pomočjo dobrodelne dejavnosti prostovoljk.

S predavanjem na učiteljišču je bila začrtana Minkina pot. Seveda je še naprej redno poučevala kot profesorica učiteljišča, vendar je postajalo jas­no, da bo skrb za slepe predstavljala bistvo njenega življenja. V letu 1918 so si dogodki kar sledili: bližal se je konec prve svetovne vojne in potekale so priprave na sprejem vračajočih se vojakov. Med njimi jih je bilo veliko takšnih, ki so na fronti izgubili vid.

Dve knjižici, Skrb za slepe in Vzgoja slepcev, sta bili neposreden pro­dukt Minkinega javnega predavanja in dokument njenega navdušenja. Iz besedil je razvidno, da je bil Minkin interes usmerjen predvsem na usta­novitev knjižnice za slepe in tega se je takoj lotila.

Na šesttedenski tečaj za pisanje in branje Braillove pisave se je prijavi­lo sto prostovoljk. V dveh skupinah jih je Minka naučila toliko, da se je prepisovanje lahko takoj začelo. V maju istega leta je Minka že pi­sala Ivanu Cankarju za dovoljenje, da se v Braillov točkopis prepišejo Po­dobe iz sanj, Za križem in Križ na gori.

Veliki pisatelj pa ji je odgovoril:

Velecenjena gospodična!
Na Vaš lepi dopis dne 14. 5. t. l. Vam odgovarjam, da seveda rade volje in brez pridržka dovolim pretisk svojih knjig za uboge naše oslepele vojake. Samo, če bi v ta namen izbral med svojimi knjigami sam, bi dodal še tisto, ki je bila našemu ljudstvu najbolj priljubljena: povest Na klancu, izšlo v založbi Slovenske matice, l. 1904.
Čestitam Vam, velecenjena gospodična, da ste si bili dali tako vzvišeno in plemenito nalogo! Ljudje Vam je ne bodo nikoli plačali, ali plačala Vam jo bosta prav gotovo Vaše srce in Bog!
Z odličnim spoštovanjem,
v Ljubljani, 7. junija 1918
Ivan Cankar

Prostovoljne prepisovalke so delale na svojih domovih pod Minkinim nadzorstvom. Oprema za delo je bila preprosta: Braillova tablica, metalna igla, trd papir in besedilo za prepis. V enem letu so prepisale 60 del sloven­skih pisateljev. Temelji slovenske knjižnice slepih so bili postavljeni.

Pomemben dogodek leta 1918 je bil prihod prvih slepih vojakov v Lju­bljano, istočasno pa tudi ustanovitev slovenskega zavoda za slepe 22. novembra. Ustanovitev prve Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani 30. oktobra, ki se je zavzela za prevoz in namestitev, ter konec svetovne vojne 11. novembra, sta botrovala temu dogodku. Minka Skaberne je bila med soustanovitelji zavoda.

Za Minko Skaberne se je začelo obdobje aktivnosti na vseh področjih: ustanavljala je tečaje za prepisovalke, nadzorovala delo prostovoljk in po­uk slepih na novoustanovljeni šoli v Ljubljani, skrbela za Braillovo knjiž­nico v Ljubljani in za z njeno pomočjo ustanovljen Dom slepih v Škofji Loki leta 1936. Prvo obdobje njene aktivnosti za slepe je trajalo 19 let, od leta 1918, ko ji je bilo 36 let, pa do leta 1937, ko se je upokojila s 55 leti kot profesorica učiteljišča.

knjižnica zdsss - 0002

Po upokojitvi je vso svojo pozornost namenjala skrbi za slepe. Njeno osebno življenje se je odvijalo med društvom Kuratorja za slepe, Braillovo knjižnico in družino, s katero je živela. Ta družina je bila nenavadno se­stavljena: v njej je živela mati Viktorija, dva brata, eden neoženjen, drugi ločen, in dve nečakinji, Metka in Majdika, ki jih je ločeni brat pripeljal kot majhni deklici leta 1918 v materino gospodinjstvo.

Čas med obema vojnama je potekal v nekakšnem srečnem soraz­merju med poklicem, ustvarjalnim prostovoljnim delovanjem in družin­skim ozadjem kot oporo. Proti sredini tridesetih let pa je to ravnotežje začelo popuščati. Dekleti sta se poročili in odšli, bližal se je čas upokojitve in nato še druga svetovna vojna. Med vojno se je dejavnost za slepe ustavi­la. Minka je zaradi pomanjkanja hrane drastično shujšala in zbolela.

Njena mati Viktorija je umrla. Ob koncu vojne se je Minka Skaberne zna­šla v majhnem stanovanju v Šiški v skupnem gospodinjstvu z bratom Vik­torjem. Šele vnovična skrb za Braillovo knjižnico jo je spet dvignila v dejavno življenje.

Že leta 1946 je bila spet prezaposlena z vodenjem prepisovanja knjig v Braillov točkopis. Najprej je prevzela skrb za škofjeloško knjižnico slepih, nato postala odbornica Združenja slepih Slovenije in ustanovila tako imenovano tretjo Braillovo knjižnico, kjer so pod njenim vodstvom prepi­sovali in izposojali v Braillovi pisavi pisane knjige po vsej Sloveniji. Pozneje se je temu delu pridružila še zvočna knjižnica in knjige iz Braillove tiskar­ne. Vsi trije deli danes tvorijo centralno knjižnico za slepe v Sloveniji.

Kljub strojni konkurenci ročno prepisovanje v Braillov točkopis ni izgu­bilo pomena in Minka je neumorno delala do smrti v juliju 1965. Na sto­tine knjig je bilo prepisanih na ta način.

Cankarjeva napoved, da ljudje ne bodo poplačali njenega truda, se je le delno uresničila. Sicer je bilo treba dolgo čakati, pa vendar. Skoraj že sedemdesetletna je bila Minka Skaberne odlikovana in po 38 letih ne­plačanega dela je od leta 1956 dobivala skromno plačilo za svoje delo. Do­brega pol leta pred svojo smrtjo in tik pred svojim 83. rojstnim dnem je doživela še imenovanje v pedagoškega svetnika. Popolnoma zbrana in sve­žega duha se je udeležila prireditve, nekaj mesecev zatem pa umrla.

Povzeto po knjigi Pozabljena polovica: Portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem (Šelih et al., Tuma, 2007).

Sintetizator govora

Biblos

Prijava na novičnik

Sledite nam na Facebooku

Twitter @ZDSSSKSS