Brajeva knjižnica

Društvo Dobrodelnost je leta 1918 zaprosilo profesorico na ljubljanskem učiteljišču, gospo Minko Skaberne, naj organizira prepisovanje slovenskih spisov v brajevo pisavo za slepe. Pobuda je bila aktualna zaradi vse večjega števila vojnih invalidov, ki so imeli poškodovan vid.

Profesorica Skabernetova je izdala posebno knjižico z naslovom Skrb za slepce. V poglavju Knjigotisk in knjižnica za slepe vidimo, da se je še posebej zavzemala za ustanovitev knjižnice za slepe. Slovenske ženske je vabila in navduševala, da bi ročno prepisovale slovenske knjige v črnem tisku v knjige z brajico. Slovenska knjižnica za slepe v brajevi pisavi tako za svoj rojstni dan šteje 1. marec 1918.

Po končanem tečaju so prepisovalke na svojih domovih pod nadzorom profesorice Skabernetove prepisovale slovenske knjige v brajico. Rezultat enoletnega dela prepisovalk je bil 60 leposlovnih del slovenskih pisateljev v 150 brajevih zvezkih, vsak zvezek pa je imel 130 strani.

V obdobju med obema vojnama je profesorica Skabernetova še dvakrat organizirala tečaje za prepisovalke knjig iz črnega tiska v brajico.

Brajeva knjižnica je imela svoje prostore najprej v prostorih društva Dobrodelnost, nato v društvu Kuratorij za slepce in pozneje v društvu Dom slepih. Svoj del knjižnice za slepe sta imela tudi Zavod v Kočevju, pozneje, leta 1935, tudi Dom slepih v Stari Loki, vendar so si te knjige večinoma izposojali le slepi iz teh dveh domov.

Po drugi svetovni vojni, natančneje 29. januarja 1948, je bila pri glavnem odboru Združenja slepih Slovenije ustanovljena tako imenovana tretja Braillova knjižnica, kjer so pod vodstvom Minke Skaberne prepisovali in izposojali knjige v brajici slepim po vsej Sloveniji. Po njeni smrti pa je delo prevzela Cirila Rakovec.

V vsem tem času so knjige v brajici nastajale s pomočjo brajeve tablice, napisane so bile samo v enem izvodu na papirju, ki je bil izdelan posebej v ta namen. V zadnjih letih so knjige prepisovali tudi z mehanskim brajevim pisalnim strojem in električnim brajevim pisalnim strojem Elotype. O obsegu in pomenu tega dela govorijo tudi številke: prepisanih je bilo 521 knjižnih del v 3882 brajevih zvezkih.

Od leta 1994 se s pomočjo računalniške opreme in sodobnega brajevega tiskarskega stroja knjige v brajici tiskajo obojestransko, lahko tudi v več izvodih. Poškodovane knjige pa se lahko tudi hitro in učinkovito popravijo.

Zvočna knjižnica

Z razvojem tehnike so se ponudile nove možnosti tudi za pripravljanje knjig, prilagojenih za slepe. Naslednja stopnja razvoja je bilo snemanje zvočnih knjig na magnetne trakove. Zvočna knjižnica je bila ustanovljena leta 1958. Tega so bili še posebej veseli mnogi slepi, ki niso poznali brajice. Lahko so vstopili v svet literature, ki jim je bil prej odmaknjen. Prvi posnetki so nastali na uvoženih magnetofonskih aparatih v pisarniških prostorih republiškega odbora Zveze slepih, pozneje pa so bili urejeni štirje snemalni studii.

V osemdesetih letih magnetofonskih aparatov za široko potrošnjo niso več izdelovali, ker so jih nadomestili bolj praktični kasetofoni. Zvočna knjižnica se je temu takoj prilagodila. Leta 1989 so končali s snemanjem na magnetofonske trakove in začele so nastajati zvočne knjige v kasetni tehniki. Dela, ki so bila posneta na magnetofonske trakove, so bila pozneje presneta v kasetno tehniko. Na kasete so snemali do konca leta 2005, posneli pa so 2549 naslovov.

Leta 2006 so začeli snemati v stisnjenem digitalnem računalniškem zapisu, hkrati pa so tudi digitalizirali že posnete zvočne knjige na kasetah.

Knjižnica Minke Skaberne je edina ustanova v Sloveniji, ki za slepe in slabovidne prilagaja knjižno gradivo v dostopnih tehnikah (zvočni, brajev in elektronski zapis) ter ga tudi izposoja.

Knjižnica za spodbujanje bralne kulture in pismenosti med slepimi in slabovidnimi vsako leto organizira državno tekmovanje v branju in pisanju brajice ter desetprstnem tipkanju.