25.8. 2014

Anton Žakelj: Kaj menim o KSS

Author: ,

Anton Žakelj: Kaj menim o KSS

Objavljamo mnenje Antona Žaklja, ki ste si ga najprej lahko prebrali v 15. številki Obzorja za leto 2014.

Kaj menim o projektu Knjižnica slepih in slabovidnih

Projekt Knjižnica slepih in slabovidnih (KSS) zame pomeni pomembno nadgradnjo obstoječe knjižnice, ki jo slepi in slabovidni uporabljajo že 95 let. Sam jo namreč že več kot 60 let, če štejem še leta, ki sem jih preživel v Zavodu za slepo in slabovidno mladino, kjer sem prebiral knjige, prepisane v brajico, še iz časa, ko je temelj za knjižnico položila prof. Minka Skaberne, po kateri knjižnica nosi tudi ime. S prijetnimi občutki, bi lahko dejal, se z nekakšno nostalgijo spominjam knjižnih del Josipa Jurčiča, Janka Kersnika, Frana Detele, Janeza Ciglerja in še bi jih lahko našteval. Pri tem me navdajajo čustva globoke hvaležnosti do vseh tistih, ki so ročno na brajevi tablici prepisovali knjižna dela v brajico in s tem slepim odpirali okno v svet pisane besede. Pri tem naj omenim, da so to težaško delo po večini opravljale požrtvovalne žene, katerih imena pa vsaj meni niso znana. Od moških poznam le enega, to je Ciril Podjed, ki pa je že prepisoval s pisalnim strojem. Ta pripomoček mu je bil na voljo šele konec petdesetih let, pred tem pa je uporabljal le brajevo tablico.
Približno v istem času pa so slepi in slabovidni dobili nov dostop do literature, ki je nekoliko zasenčil pomen brajice. Knjižna dela so začeli snemati v zvoku na kolutne trakove. S tem se je odprla možnost dostopa do knjižnih del tudi tistim slepim, ki niso obvladali brajice. V resnici je bila to zelo pomembna pridobitev, snemanje zvoka ni bilo pomembno le za knjižnico, temveč tudi za tiste, ki se ukvarjajo z glasbo. Večja napaka pri vsem tem je bila le ta, da so bili kolutni magnetofoni zelo dragi. Ne sicer toliko kot danes brajeva vrstica, pa vendar je za posameznika tak nakup pomenil kar velik zalogaj. Z razvojem tehnologije snemalnih naprav zvoka je naša knjižnica prešla na uporabo kaset, ki je uporabnikom omogočala lažje upravljanje s predvajalniki – kasetofoni, saj so bili tudi precej cenejši od kolutnih magnetofonov.

Velik preskok pa so prinesli tudi uporaba računalnika, brajeve vrstice in sintetičnega govora. Ta dosežek smemo glede na večstransko uporabnost primerjati z iznajdbo brajice. Ne bom opisoval, kaj vse slepim in slabovidnim omogoča uporaba računalnika, omenim naj le elektronski informacijski sistem, ki nam uporabnikom knjižnice omogoča neposreden dostop do bogatega knjižnega fonda, ki ga naša knjižnica vsebuje. Izvajanje projekta Knjižnica slepih in slabovidnih pa nam prinaša še dodatne pridobitve, s katerimi ste po večini že seznanjeni, seveda če poslušate glasilo Naš glas, ki ga prejemamo na zgoščenki. Zato o teh pridobitvah ne bi razpravljal na široko.

S tem razmišljanjem želim poudariti le to, da vse, kar je bilo pridobljeno v preteklosti ali sedanjosti v korist slepih in slabovidnih, ni prišlo samo od sebe, temveč je to plod prizadevanj določenih posameznikov med slepimi in slabovidnimi kot tudi drugih polnočutnih ljudi, ki so bili in so še pripravljeni marsikaj postoriti v korist naše populacije. Pri tem pa se vprašam, ali smo sposobni vsaj od časa do časa s kakšno lepo besedo izraziti hvaležnost za vse tisto, kar smo v dolgih desetletjih pridobili v smislu izboljšanja kakovosti našega življenja. Tu imam v mislih tudi projekt, ki poteka že drugo leto in nam bo na področju knjižnice prinesel kar nekaj pridobitev. Kljub vsemu je projekt deležen kar nekaj kritičnih pripomb, ki med naše člane sejejo določeno nezaupanje. Moje osebno mnenje v zvezi s tem projektom pa temelji na prepričanju, da nam prinaša novosti, ki vključujejo dosežke nove tehnologije, ki slepim in slabovidnim še v večji meri omogoča dostop do pisane besede. Pri vsem tem pa se moramo zavedati, da projekt ni nastal sam od sebe, temveč se je zanj prizadevalo kar nekaj ljudi, da so pridobili potrebna finančna sredstva kot tudi ustrezen kadar za njegovo izvedbo. S tem pa ni rečeno, da konstruktivna kritika ni dopustna; vsekakor je zaželena, vendar pod tem pogojem, da hkrati s kritiko predložimo predlog, ki bi pripomogel k izboljšavi tistega, kar je že v teku. Predlog pa mora upoštevati tudi realne možnosti za njegovo uresničitev. Zato je treba spremljati vse informacije, ki nam jih izvajalci projekta posredujejo. Teh pa ni tako malo, le slediti jim je treba. Z izvajalci projekta so bila organizirana srečanja na posameznih društvih, kjer so razlagali podrobnosti, ki jih projekt vsebuje. Sam sem bil priča predstaviti predvajalnika za posnetke v sistemu DAISY. Spregovorili so tudi o izdelavi taktilne karte, ki naj bi uporabnikom knjižnice olajšala dostop do nove lokacije, kamor se je knjižnica preselila. Meni dostopnost ne predstavlja take ovire, saj knjižna dela, ki jih želim brati oziroma poslušati, lahko naročim po telefonu. Bolj je dostopnost pomembna za člane, ki živijo v Ljubljani. Tisti pa, ki uporabljamo računalnik, pa lahko pridemo do želenih knjižnih del prek spleta.

S tem svojim pisanjem želim sporočiti le to, da v dogodkih, ki se odvijajo nam v korist, znamo poiskati tisto, kar je pozitivno ter od časa do časa izraziti tudi pohvalo tistim, ki se trudijo, da nam bi zaradi omejenih možnosti v čim večji meri še izboljšali dostop do različnih informacij in s tem pripomogli k razširitvi naše splošne razgledanosti.


About author

Number of articles: