Že skoraj dvesto let je, odkar znamo slepi in slabovidni s pomočjo brajice brati in pisati. Brajica je sistem tipne abecede, pri kateri šest izbočenih pik, razporejenih v brajevi celici v dveh stolpcih s po tremi pikami, predstavlja črke, številke in simbole za skoraj vse jezike tega sveta. Igra ključno vlogo v življenju milijonov slepih po vsem svetu, saj jim omogoča branje književnih del ali študij skupaj z videčimi vrstniki. Pri svojih petnajstih letih jo je leta 1824 izumil slepi mladenič, Louis Braille, ki je bil takrat vpisan v kraljevi zavod za slepo mladino v Parizu. Želel si je brati knjige prav tako kot njegovi videči vrstniki, zato je razmišljal o taktilni pisavi, ki bi se je bilo preprosto naučiti, jo prepisovati in uporabljati.

Čeprav je brajica ključna za pismenost, izobraževanje in poznejše zaposlovanje slepih, morajo šole v deželah, kjer veljavna avtorska zakonodaja ne pozna izjem, še vedno pridobiti posebno dovoljenje za prilagoditev gradiv v brajico ali povečan tisk. To lahko predstavlja eno največjih ovir pri izobraževanju slepih in slabovidnih otrok, saj ne pridejo do ustreznih učbenikov. Še več, organizacija slepih, ki tiska knjige v brajici v eni državi, denimo v Peruju, teh knjig ne sme posredovati slepim, ki uporabljajo isti jezik v drugi državi, na primer v Argentino. V vsaki državi morajo sami prilagoditi iste knjige, kar pomeni ogromno odvečnega dela in velike stroške. Obojemu bi se zlahka izognili, ko bi smeli knjige v brajici posredovati prek meja posameznih držav.

Svetovna zveza slepih (WBU – World Blind Union) si je skupaj z nekaterimi drugimi organizacijami vrsto let prizadevala, da bi s Svetovno organizacijo za intelektualno lastnino (WIPO) sklenila pogodbo, ki bi odpravila te ovire pri dostopu do znanja vsega človeštva. Rezultat je Marakeška pogodba, ki jo je WIPO sprejela junija 2013.
Marakeška pogodba je mednarodni sporazum o avtorskem pravu, ki bo stopil v veljavo, ko ga ratificira 20 držav. Države, ki ga bodo ratificirale, bo obvezoval, da v svoji avtorski zakonodaji zagotovijo izjeme za ljudi z okvarami vida in drugimi motnjami branja. Te izjeme bodo omogočale prilagajanje knjig v brajico in druge dostopne formate brez privolitve nosilcev avtorske pravice. Prav tako Marakeška pogodba zagotavlja knjižnicam slepih in slabovidnih ter organizacijam, ki slepe in slabovidne oskrbujejo z gradivi, da lahko prilagojena gradiva razširjajo tudi prek meja brez poprejšnje privolitve nosilca avtorske pravice.

Marakeško pogodbo je do zdaj podpisalo že 81 držav (med njimi tudi Slovenija), ratificirale pa so jo šele štiri (Indija, El Salvador, Združeni arabski emirati in Urugvaj). Svetovna zveza slepih je tem štirim državam hvaležna, ker so razumele, kako pomemben je ta sporazum za slepe in vse druge z motnjami branja. Vendar pa bi ga morale ratificirati vse države, če želimo, da bo Marakeška pogodba učinkovala ter da bo možno milijone knjig prilagoditi v brajici in drugih dostopnih formatih. Samo države, ki ratificirajo Marakeški sporazum, lahko namreč njegova določila uporabijo v korist svojih slepih državljanov. Zato pozivamo vse države, da v letu 2015 ratificirajo ta pomembni sporazum.

Več informacij, vključno z besedilom pogodbe, najdete na spletni strani WBU: http://www.worldblindunion.org/English/our-work/our-priorities/Pages/right-2-read-campaign.aspx.

***
Svetovni dan brajice obeležujemo v čast Louisu Braillu vsako leto 4. januarja, torej na dan, ko se je leta 1809 njen izumitelj rodil.

Svetovna zveza slepih (WBU) je globalna organizacija, ki zastopa približno 285 milijonov slepih in slabovidnih, kolikor jih je po ocenah po vsem svetu. Vanjo so vključene organizacije, ki jih vodijo slepi in slabovidni, da zastopajo svoje lastne interese, ali organizacije, ki delajo za slepe v več kot 190 državah sveta, ter organizacije, ki se na mednarodni ravni ukvarjajo z okvarami vida.